Sistem izkoriščanja živali je učinek ideologije, imenovane speciesizem, ki vzpostavlja strukturno hierarhijo, kjer je vzorec prevlade določen z biološko vrsto. Ideološka konstrukcija človeškosti/živalskosti (kjer se v kategorijo človeškosti vgrajujejo kapacitete, kot so denimo zavest, avtonomnost, zmožnost čustvovanja, kategoriji živalskosti pa so te iste kapacitete v istem zamahu odvzete) ohranja človeško prevlado. Speciesizem legitimizira izkoriščanje živali, saj ga prikazuje kot nekaj naravno danega in nespremenljivega ali zgolj neizogibnega, torej sprejemljivega. Kaže se denimo v izjavah, kot so: Ljudje že od nekdaj uporabljamo živali, tega ne moremo spremeniti ali Ubijanje živali je naravno, tudi živali v naravi ubijajo druge živali. Vendar pa dejstvo, da živali ubijajo druge živali, nima prav nič skupnega z institucionaliziranim nasiljem nad živalmi in človeško konstrukcijo živalskega subjekta kot podrejenega. Medtem ko živalske prakse ubijanja drugih živali tvorijo sistem realnih odnosov, ki določajo obstoj in preživetje posameznih živali, so človeške prakse zatiranja in ubijanja živali neposredno vpete v sistem ideoloških mehanizmov vzpostavljanja odnosov prevlade. Izkoriščanje podrejeno izoblikovane skupine (v konkretnem primeru živali) ni naravna danost ali normalnost in podrejenost živali drugi biološki vrsti živalim ni inherentna.

Veganstvo znotraj animalističnih gibanj pridobi status političnosti s preseganjem strukturnih hierarhij (tj. hierarhičnega pozicioniranja živali kot podrejenih in ljudi kot nadpostavljenih subjektov) in posledično deligitimizacijo družbeno-ekonomskega sistema, utemeljenega na zatiranju in izkoriščanju. V dobi globalnega kapitalizma se veganstvo kot politično gibanje za pravičnost ne vzpostavlja zgolj kot zahteva po odpravi speciesističnih praks, temveč tudi kot radikalna kritika vseh tistih animalističnih gibanj, ki

− se omejujejo na določene oblike nasilja nad živalmi, kot so denimo kampanje proti krznu; parcialni uvidi namreč premikajo težišče kritike s sistemske nepravičnosti na zgolj enega od njenih učinkov;

− ponujajo navidezno spravljive rešitve v smislu zgolj reformističnih posegov, kot je denimo promocija proste reje živali, saj te ustvarjajo zavajajočo predstavo, da je mogoče izkoriščati moralno, s tem pa sistem izkoriščanja ohranjajo in utrjujejo, namesto da bi ga preizpraševale (koncept, kot je »humano« izkoriščanje, ne obstaja; vsaka oblika izkoriščanja – ne glede na to, ali gre za prosto ali farmsko rejo živali – je v nasprotju s potrebami in interesi živali);

− v kampanjah reproducirajo rasne, družbenospolne in druge hierarhije, npr. kampanje, ki kritiko zatiranja živali posredujejo z medijskimi podobami, ki perpetuirajo seksualno objektivizacijo žensk; te strukturirajo prav tiste družbene neenakosti, ki jih želijo preseči (posamezne ideologije ne moremo preseči z ohranjanjem vzorca strukturnih neenakosti).

Veganstvo kot politična kritika kapitalističnega sistema izkoriščanja je prav tako nezdružljivo s promocijo zaščite živali s strani novodobnih duhovnih gibanj, ki s svojo ideološko osnovo predstavljajo pomembno oporo kapitalizmu. Ta so si po principu »anything goes« prisvojila tako različne znanosti, kot je denimo ekologija, ki je v 90. letih postala sredstvo njihove širitve, kakor tudi koncepte emancipatornih gibanj, ki jih preosmišljajo v sredstvo depolitizacije. Tako denimo novodobni (»new age«) diskurz koncept opolnomočenja marginaliziranih in izključenih družbenih skupin ideološko sprevrača v učinek »samopomoči« in »osebne rasti«; neoliberalni projekt »samopomoči« z izkoriščanjem negotovosti ljudi spodbuja potrošništvo (po podatkih, ki jih navaja britanski družbeni kritik Kevin Shepherd, se je v industriji »samopomoči« samo v Ameriki obrnilo ok. 10 milijard dolarjev), ljudi pa odvrača od mišljenja družbenosistemskih problemov in razumevanja sistemskih nepravičnosti, kakor tudi od ozaveščene družbeno-politične analize in kritike.

Vendar pa je proces delegitimizacije speciesizma s preseganjem kapitalizma lahko uspešen le, če ga ne razumemo kot izolirano prizadevanje, ampak kot del globalne kritike izkoriščanja, zatiranja in sistemskega nasilja, tj. kot sestavni del emancipatornih (feminističnih, antirasističnih in drugih) gibanj in njihove zahteve po družbeno-ekonomski pravičnosti.  Nasilje nad živalmi seveda lahko obstaja tudi v antikapitalistični (socialistični) družbi; zgodovinsko gledano nobena od socialističnih ureditev 20. stoletja ni odpravila speciesizma (a potrebno je poudariti, da se v nobenem družbenem sistemu živali ni izkoriščalo tako masovno in v tako brutalnih razsežnostih, kot se to dogaja v korporativnem kapitalizmu), vendar pa socializem predstavlja produktivno osnovo za uresničitev družbenega projekta emancipacije živali.