Če je fotograf Samuel Kochansky zapisal, da mu umetnost pomeni »najti družbeno pravičnost«, razstava Ta je lovska! kaže na povsem drugačno funkcijo umetnosti: razstava z zagovorom človeške prevlade nad drugimi vrstami utrjuje strukturne neenakosti in hierarhijo bivanja. Vizualna reprezentacija živalskih trupel in njihovih delov ne reflektira zgolj hierarhično zastavljenega odnosa med človekom in živaljo, s čimer ohranja in krepi prevlado človeka nad živaljo, temveč  utrjuje tudi ideološko predstavo o živali kot delu narave.

Razstava v galerijski kontekst postavlja trupla živali oz. njihove dele, po tem ko so bile živali ubite v »idilični in neokrnjeni krajini«,  kot je življenjski prostor prostoživečih živali ‒ skladno z ideološko konstrukcijo narave ‒ poimenovan v opisu razstave. Vendar na tem mestu ne izpostavljamo zgolj nasilne lovske prakse,  temveč  predvsem to, kako se nad živalmi z vključitvijo tovrstnega početja v kontekst t. i. umetniških praks nadalje izvaja simbolno nasilje. Lovske trofeje, ki, kot beremo na strani UGM, »spadajo v slovensko tradicijo«, so izpostavljene kot simbol človeškega (moškega) poguma in moči. Redukcija živali na simbole v kontekstu zasnove razstave je, kot je razvidno iz povedi »Mnoge živali so dobile vidno mesto v ljudskem pripovedništvu in verovanjih, kar se je prenašalo med rodovi in postalo del nacionalne simbolike, kulture in identitete«, tesno prepletena z nacionalistično ideologijo. V tem kontekstu so živali, ki pripadajo določeni vrsti, dojete kot povezovalni element nacionalne identitete, ne pa kot avtonomna bitja, ki bi živela življenje z lastnim smotrom.

Živali so v galerijskem prostoru kot posamezna bitja povsem izbrisane, deli ubitih živali sinekdohično reprezentirajo vrsto. Žival je popredmetena, degradirana na raven artefakta, označena kot »lovsko gradivo«, ki je umetnikom na voljo v ustvarjalnem procesu.

Čeprav lahko v nekaterih delih vidimo poskus konfrontacije z nasilno prakso, se ta izjalovi v trenutku, ko je instalacija postavljena v kontekst, ki naj bi ga kritizirala. In kar je še pomemebnejše: dela, ki kot sredstvo za prikaz zatiralne prakse uporabijo dele živalskih trupel, se vztrajno izmikajo prikazu strukturnih komponent nasilja. Posledica tega je, da v razstavljeni konstelaciji ne vidimo epistemološkega problema, ampak dele mrtve živali. Pripisovanje atributa kritičnosti ravnanju, ki vzdržuje dominanco in živalim v moralnem smislu odvzame vsakršno vrednost, je preprosto oksimoron.

Kolekcija razstavljenih trupel živali in njihovih delov je povezana z ideologijo človekove prevlade nad živalmi in zato se nam na koncu upravičeno zastavlja vprašanje koncepcije »dobrega«, ki naj bi bilo vključeno v snovanje te razstave in ki naj bi ga bilo potrebno »negovati«, kot beremo v opisu razstave.  Žal je glede na videno vse, kar naj bi spadalo pod pojem »dobrega«, skrajno konservativno.